RES OSEBNO, PRVI DEL: Kdaj je (res) pravi čas za odhod?

Če si postavljate v naslovu omenjeno vprašanje, potem ste verjetno eden izmed 96% ljudi, ki ne bodo nikoli odšli iz matične države.

Ponovno sem začel prebirati knjige o osebnostni rasti in takoj potegnil vzporednice z odločitvijo o odhodu v tujino. Dejstvo je, da življenje (pot do uspeha) deluje po istem principu.

Odhod v tujino je projekt. Projekt pa je skupek izkušenj, priprav, organizacije in odločnosti.Vsak projekt je treba ZAPISATI. Zapisati nekam, kjer ga boste vedno znova prebirali, o njem raznišljali (beri sanjali) in naredili vse, da uspe.

Zakaj sem omenil 96% ljudi, ki ne bodo nikoli odšli? Če samo delimo dva milijona Slovencev z odseljenimi, lahko z lahkoto ugotovimo, da je v tujino s trebuhom za kruhom odšlo manj kot 1% Slovencev.

Zapomnite si princip 96/3/1. Trije odstotki predstavljajo vas, ki aktivno iščete, se odločate, poslušate nasvete, zbirate informacije. Od vas je odvisno ali boste kdaj med 1% srečnežev, ki jim je uspelo narediti ta korak.

Ni presenetljivo da 96% predstavlja vse tiste ljudi, ki jih lahko opišemo z dvema besedama. Kradljivci sanj. To so ljudje, ki bodo vedno govorili, da je selitev nemogoča, vedno bodo imeli v rokavu primer neuspeha, "Tistega veš, sorodnika od tiste, ki ga pozna soseda. Tisti je odšel in se kmalu vrnil. Težko je uspeti v tujini."
V kolikor malo razumemo psihologijo odločanja lahko hitro ugotovimo, da vsi tisti, ki na vas projecirajo svoje pomisleke, pravzaprav skozi svoje besede izražajo (zavedno ali nezavedno) svoje frustracije. Še več, gre za privzgojen vzorec, ki nam je bil vprogramiran že od prvih dni našega življenja. Vzorec 96. Zakaj sem ga označil z zeleno barvo? Zelena predstavlja barvo zavisti. Hočem da si zapomnete in vtisnete ti dve besedi v zavest, kajti le tako boste lahko z zavedanjem razmišljali izven tega okvira. Ne rečem, da so vsi ti ljudje škodoželjni. Še več, vem da niso. Večina njih se ne zaveda, da delujejo po istem principu že vse svoje življenje. Vendar ti ljudje nikoli niso bili tisti, ki bi znali korenito spremeniti svoje življenje.
Zadovoljili so se s cono udobja. Nič slabega. No, ne zame. Verjetno tudi ne za vas, ki si želite nekaj več in ki iščete odgovore.

Naredimo kratek test. Poiščite zvezek, blok, planer ali kaj podobnega (ne mobilni telefon!), kar boste vedno imeli pri roki, nosili s seboj (DA to je zelo pomembno) in vanj zapišite svoje cilje v naslednjem letu. Ta zvezek vas mora spremljati na vsakem koraku.

TAKOJ ZDAJ. Potem berite naprej.

Mura - odpuščanje, vir:Mladina

Večina od vas, je mirno brala naprej. Ste torej v tistih 3% ljudi, ki iščejo odgovore, vendar še niso pripravljeni narediti konkretnih korakov.

Nekaj vas, ki berete ta zapis je vzelo zvezek in vanj zapisalo cilje. Vi ste pripravljeni. Ne samo na odhod v tujino, marveč tudi na druge, pomembne mejnike v svojem življenju. Ste oseba dejanj.

Tudi če niste v prejšnjem koraku odšli po zvezek, vanj zapisali cilje imate (wink, wink) sedaj še vedno priložnost.

Zakaj ne mobilni telefon?

Sam sem iz generacije, ki je zrasla z mobilnimi telefoni, vendar je pred tem pisala dnevnike, pisma, ljubezenske pesmi, naloge v .... presenečenje .... zvezke.

Zapisana beseda ima dušo. Besede na papirju imajo vibracije in energijo. Sem uporabnik vseh sodobnih tehnologij, vendar se zavedam, da pri zastavljanju ciljev ne delujejo. Tehnologija sicer omogoča hiter dostop do informacij in ljudi, vendar na osebnem nivoju deluje obratnosorazmerno. Človeka odtuji od sebe. Lažen občutek pripadnosti in veljave, ki je prisoten skozi "družabna" omrežja, nas samo oddaljuje od sreče.

Pa se vrnimo k nam ... 1%.

Postavili ste si cilj, za katerega ste pripravljeni narediti vse kar je treba. Zapisali ste ga, s tem ste ga osmislili in pripeljali v zavest.

Sedaj je čas da spremenite navade, ki vam roko na srce, do sedaj niso pripeljale do sreče. Tu ne govorim o srečnih trenutkih, ki jih ima vsakdo v življenju. Govorim o trajni in neizpodbitni sreči. O načinu zadovoljnega življenja.

1. SPOZNAJTE SEBE - Večina ljudi (96/3/1) ne pozna sebe. Če želiš spremeniti "svojo srečo" potem je to predispozicija. Spoznaj sebe. Ne laži si. Bodi odkrit do sebe, kruto odkrit in si priznaj svoje pomankljivosti. Namenoma nisem zapisal napake. Zakaj? Napaka je grd izraz. Napaka je nekaj kar ima slab prizvok. Pomankljivosti so tiste, ki se jih da odpraviti. Na katerih se da delati.

Imate svoj zvezek. Zapišite vanj 5 stvari, konkretnih stvari, na katerih morate delati, da izboljšate svojo samopodobo. In ne recite, da jih ne najdete. Sam jih zase lahko v tem trenutku stresem z rokava. Mogoče boste potrebovali nekaj več časa, kot sem potreboval sprva sam, vendar ko bodo enkrat na papirju, bodo zaživele.

Ta zvezek naj vam bo v vsakodnevni opomnik na to, za kaj ste se odločili. Vsak dan, pa čeprav samo za 15 minut, se posvetite svojim ciljem. Se še spomnite? Postavili smo si cilje za naslednje leto. Sedaj bo treba na njih aktivno delati.

Meni konkretno pomaga branje knjig. Ne e-knjig, Kindle, Amazon ipd, ampak konkretno knjig iz knjižnice. Bolj obrabljena je, raje jo vzamem v roke. Taka knjiga ima vrednost saj veš, da jo je prebiralo že mnogo ljudi. Vsebina je odvisna od vaših zastavljenih ciljev. Berite. Vsak dan.


Za danes naj bo to dovolj. RES OSEBNO serija se bo nadaljevala ...

Kaj pravijo izseljenci sami

Naslov je malo zavajajoč. saj v spodaj napisanem ne gre za izražanje mnjenj že izseljenih oseb, ampak za rezultate ankete, ki je bila izvedena preko FB strani. Postavljeno je bilo nekaj osnovnih vprašanj, ki bi znale osvetliti odhod v tujino tistim, ki o njem še razmišljate. Pa poglejmo kakšni so rezultati:

Op.: do danes 12.04.2015 je na anketo odgovorilo 860 oseb, kar bi v primerjavi z uradnimi podatki predstavljalo malo več kot 6,5% odseljenih iz Slovenije.

Starost ob odhodu v tujino izgleda, da ne igra posebne vloge: manj kot 1% vprašanih je odšlo iz Slovenije pred 18 letom, 36% ljudi je v tujino odšlo med 18-25 letom, 31% med 26-30 letom, 27% med 30-40 letom ter 5% po 40 letu.

Vprašanje o spolu je pokazalo, da so ženske bolj pogumne pri odhodu v tujino, saj se je za odhod odločilo 60% žensk in 40% moških.

Večina, kar 64% ljudi ki se odloči za odhod v tujino je samskih, 27% ljudi s seboj vzame družino, 9% ljudi pa odide novim dogodivščinam naproti v družbi prijateljev.

Da igra gmotni položaj pri odločitvi za odhod v tujino precejšno vlogo, lahko izberemo iz držav za katere so se odseljeni Slovenci odločili: v UK živi 4% sodelujočih, v Nemčiji 34%, Avstriji 13%, na Nizozemskem 16%, v Belgiji 8%, na Irskem 6%, na Danskem 6%, ostalih 13% je enakomerno porazdeljenih po ostalih evropskih državah.

Pri tem gre poudariti, da tu mankajo podatki za Švico in Italijo, saj nismo uspeli dobiti nobene reference preko FB.

Delo primerno svoji izobrazbi je dobilo kar 64% odseljenih, kar lahko hitro prevedemo kot "beg možganov" ali pa rečemo, da tujina ceni znanje in ustvarja priložnosti za izobražene ljudi.

20% vprašanih je sprejelo delo, ki zahteva nižjo izobrazbo od pridobljene, 8% se jih je samozaposlilo, 8% pa je trenutno nezaposlenih in še čaka na priložnost.

Osnovni stroški življenja v tujini (stanovanje, hrana, obleka, vrtec, šola, prevoz na delo) ne predstavljajo velikega bremena, saj kar 66% vprašanih odgovarja, da za te dobrine namenijo manj kot 1/2 svojega dohodka in sicer: 4% sodelujočih porabi manj kot 25% dohodka, 20% med vprašanimi 25-35% dohodka, 42% med 36-50% dohodka. Dobra četrtina porabi za zgoraj našteto 51-70% dohodka, 8% pa več kot 70%, kar se nekako sovpada z procentom brezposelnih. Pomembno pa je, da nihče ni odgovoril, da zaslužek komaj zadošča.

Prihranki so tisti, ki nam omogočajo nekaj več, boljšo kvaliteto življenja in osnovo za bolj brezskrbno prihodnost. In Slovencem, ki so se odselili v tujino gre dobro. Le 7% odseljenih porabi ves svoj denar, 20% vprašanih prihrani desetino dohodka, 31% ljudi dve desetini (20%), 30% dohodka uspe prihraniti 22% ljudi, nekje do 40% prihrani sedem odstotko ljudi, več kot 40% dohodka pa kar 13% vprašanih.

Pred odhodom v tujino prihranki ne igrajo velike vloge, saj so tu odgovori skoraj enotni. 51% ljudi je pred odhodom imelo prihranke, 49% pa ne.

Pomoč pri odhodu ni potrebna, jo je pa večina vprašanih v takšni ali drugačni obliko dobila. 40% se je v tujino odselila brez pomoči, 28% odseljenim je pomagala družina, 10% prijatelji, 22% ljudi pa je pomoč dobilo kar v tujini.

Ali odseljeni v tujino selitev pripiročajo? Odgovor je DA. 33% ljudi selitev v tujino toplo priporoča. 32% ljudi priporoča po tehtnem razmisleku, 34% selitev priporoča, če imate zagotovljeno službo, seveda pa je tu tudi 1% tistih, ki je ne priporočajo.

Statistika ni vse je pa dober pokazatelj situacije in zadovoljstva odseljenih.

Obstajajo se drugi, socio-psihološki vidiki odhoda v tujino, te pa bomo obdelali v enem od prihodnjih prispevkov.

Vabim, da spremljate FB stran, pritisnete spodaj +1 oz. spremljate Janeza.

Tujina - Kako je živeti z minimalno plačo?

Vsak Slovenec, ki mu je v Sloveniji ponujena minimalna plača, kar zastriže z ušesi: "Ne za minimalca pa že ne bom delal!"

Trenutnih 793,73 EUR bruto (cca. 604 EUR neto) resda ni veliko za osemurno delo, zato se marsikdo odloči, da bo poiskusil svojo srečo z delom na črno, kar pa zahteva precejšno mero iznajdljivosti, požrtvovanja in nemalokrat nepotrebnih skrbi.

Tu je drugače. Podal bom podatke za Nemčijo, iz osebnih izkušenj, vendar lahko iste podatke najdete na spletu za katero koli "urejeno" evropsko drćavo, kamor vas vleče.

Trenutna minimalna bruto postavka v Nemčiji je 8,50 EUR, kar za mesečnih 176 delovnih ur znese 1.496,00 EUR bruto (cca. 1.090,00 EUR neto). Se pravi, glede na slovenske razmere, skoraj 90% višja.

Toda Nemčija je dražja! ..... Je res?

Ponovno izpostavljam, da predstavljam primer, kako je živeti v tujini z minimalno plačo.

Kratka raziskava na internetu mi je omogočila konkretno primerjavo Nemčija/Slovenija. 

Osebek je v starostni skupini 25-30 let, samski, zato spada v Nemčiji v t.i. Steuerklase I. (se pravi je visoko obdavčen), ima stanovanje 30m2 in se v službo vozi s kolesom. Iskani zneski so slovensko in nemško varčni.

Slovenija: plača 604 EUR - stanovanje (270 EUR + stroški) - hrana (Lidl 150 EUR) = 184 EUR - stroški stanovanja

Nemčija: plača 1.090 EUR - stanovanje (230 EUR + stroški) - hrana (Lidl 150EUR) = 710 EUR - stroški stanovanja

Seveda, so možna odstopanja pri najemu stanovanja ter stroških, ampak tudi če zaokrožimo na slovenskem izračunu 50 EUR navzdol in na nemškem 50 EUR navzgor, je razlika še vedno več kot očitna.

Cene hrane, pijače in oblačil so primerljive s slovenskimi. Tu je še obvezni RTV prispevek (ja tudi Nemčija ga ima v višini 18 EUR), komunalni prispevki itn, tako da lahko zneske še malo znižamo.

Sprva sem hotel narediti konkretno primerjavo košarice izdelkov, vendar že samo primerjava cen v isti trgovski veriji v Sloveniji in Nemčiji pokaže, da bistvene razlike ni.

Bistvo primerjave je v tem, da Slovenec z minimalno plačo životari. Nemcu vsak mesec ostane 500 EUR. Pri minimalni plači.

Toda zakaj povprečni Slovenec še vedno vztraja v tem sužnjelastniškem razmerju? Zakaj se bojimo prestopiti meje države, ki za nas ne naredi nič? 

V preteklosti bi znalo biti, da nočemo biti daleč od svojih bližnjih, pravi odgovor. Toda dandanes, z vso to tehnologijo in nizkocenovnimi prevozniki, vse te teorije padejo v vodo.

Je v slovenskih glavah res tako globoko zakoreninjena vdanost v usodo, da smo postali otopeli? Smo res le bleda senca naroda, ki je nekoč preko kmečkih puntov dosegel spoštovanje?

Pa da ne zaidem preveč s teme ... Življenje v tujini je lažje, bolj brezskrbno in kvalitetnejše. V letu 2014 je bilo iz Slovenije uradno odseljenih več kot 13 tisoč oseb. Moje mnenje je, da je v realnosti ta številka še veliko večja. In prav je tako. Dokler se razmere v Sloveniji ne uredijo (beri korenito spremenijo), želim vsakemu izmed vas, da bi našel pogum in prestopil meje Slovenije v boljši svet.

Veliko je vprašanj, ki se pojavljajo pred odhodom. Kje bom živel? Kako naj najdem službo? Kaj pa stanovanje? Bom imel koga na katerega se lahko obrnem?

Odgovor je: Brez skrbi.

Ne boste prvi in ne edini, ki se je doselil iz Slovenije in presenečeni boste, koliko ljudi se združuje z namenom pomagati. Srečno!

Pay it forward | Pomagaj naprej - koncept, ki bi moral živeti večno

"Življenjskega uspeha ne merimo z dolgostjo življenja, premoženjem, častmi in vplivnostjo. Ljudje, ki so na poti k blaginji zdravega življenja, ga merijo s služenjem, s tem, kaj lahko ponudijo drugim." Greg Anderson

Z zadnjim prispevkom, sem že v naprej vedel, da bom dregnil v osje gnezdo. Poznam namreč slovensko miselnost, prepričanost v prav in neomajno voljo do prepirljivosti. Te lastnosti so nam kot pravim Slovencem nedvomno v krvi.

Vse lepo in prav, večina odzivov je bila pozitivna, nekateri pa pač ne morejo iz svoje kože in bodo od tega prispevka lahko živeli in hranili svoj prav vsaj še naslednji teden.

Poanta je bila popolnoma drugačna. 

V naslovu omenjeni koncept "Pay It Forward" (za te namene ga prevajam v "Pomagaj naprej") je tako preprost in enostaven, pa vseeno ga nekateri ne doumejo. Življenje je dar. Ni nekaj samoumevnega. Podarjen nam je bil čas, ko lahko v polnosti izkusimo življenje in upam dojamemo bistvo našega obstoja.

Moj ded mi je štirinajst dni pred svojo smrtjo dejal: "V življenju sta pomembni dve stvari: koliko ljudi si osrečil in koliko dobrega si izkusil." Že takrat sem vedel, da ima prav. Danes sem v to trdno prepričan. 

Tolikokrat slišimo, da materialne stvari, pehanje za dobro službo, priznanjem in uspehom, ne prinesejo sreče, pa vendar 99% ljudi dela isto iz dneva v dan. Hodijo v službo ki jo sovražijo, se družijo z ljudmi, katerih priznanje iščejo ter stremijo k uspehu za katerega upajo, da jim bo prinesel veljavo.

Danes že cel večer gledam, berem in raziskujem dejanja ljudi, ki brez vsakega skritega namena pomagajo drugim, manj srečnim, na poti k boljšemu jutri. Teh zgodb je veliko, toda še vedno premalo.

V dandanašnji dobi je toliko lažje pomagati. Nekateri celo s pomočjo drugim zaslužijo. Nič narobe, če je oseba pripravljena plačati za storitev, informacijo ali uslugo.

Internet je dandanes idealna platforma za iskanje informacij, vendar se nemalokrat pozablja da smo mi tisti, ki kreiramo vsebino, ki se pojavlja na interentu. Veliko informacij izostane iz interneta, saj ostanejo v naših zapiskih, glavah in mislih. Vsega na internet ne moremo prenesti. In tu pride v veljavo človeški faktor. 

Hvala bogu! Nismo še popolnoma odtujeni od sočloveka, še poznamo sočutje, človeškost in pravičnost.

V kolikor ste v zadnjem stavku začutili dobršno mero sarkazma, verjetno niste edini. ZAKAJ pozabljamo te plati življenja? Je res lažje biti za ekranom, v popolni ali delni anonimnosti ter delati vse kar se nam zahoče?

V kolikor vas nekdo prosi za pomoč, postavi vprašanje, se obrne na vas ... pomagajte. Stane vas nekaj vašega časa, vendar zaradi tega ne boste nič na slabšem. Kvečjemu se boste počutili boljše, ker ste naredili nekaj dobrega.

Predlagam da se seznanite s konceptom "Pomagaj naprej". V kratkem, gre za enostavno idejo, kjer pomagaš trem ljudem, ko je za to prilika in jih v zameno prosiš, da tudi sami pomagajo trem osebam naprej. Dobrota dana na ta način, se eksponentno veča z vsakim dobrim delom in posledično je svet kmalu boljši.

Utopično? Sploh ne. Poizkusite in presenečeni boste.

Slovenceljni ... sovraštvo, zaplankanost in fovšija ... tudi v tujini

Ta prispevek sem se odločil napisati, ko sem v eni od FB skupin, v katere se združujemo Slovenci po svetu, spet zasledil te lepe slovenske vrednote.

Skupina je velika, vendar ni omembe vredna, saj sem odkar jo spremljam, zasledil že veliko podobnih reakcij in komentarjev proti prispevkom, s strani članov in administratorjev.

V konkretnem primeru, gospa ki izgubi na sodišču hčerko, jo ugrabi, odpelje, mož pa jo najde in odpelje nazaj v ZDA.

Znana oz. neznana situacija, ozadja tako ali tako ne poznamo, vendar to ni preprečilo puritanskih komentarjev, žaljivih opazk in neumnih odgovorov:

Sasha London ni v USA... FYI. Pise v clankih, da je oce otroka ze odpeljal v ZDA (in ne "ugrabil", ker je slo vse po uradni poti...). Zdaj v koliko je to bilo "pravicno" itd. je pac stvar interpretacije...

Maja Tole je za zbrisat, admin. Sicer se pa reče - hčer. Odpeljal je svojo hčer. Da se Londončani zaveste, da se vam ni treba ukvarjati s slovensko slovnico na otoku.

Nadalje se debata razvname, komentarji padajo, takšni in drugačni, vse pa lepo kaže na slovensko zavest, sočutje, razumevanje in pravičnost.

Mar ne? 

Seveda ne. V tej skupini sem že nekolikokrat zasledil večvrednost, puritanstvo, sovraštvo do nepoznanega. 

Znano?

Velika večina ljudi, ki so se odselili iz Slovenije iz takšnih in drugačnih razlogov, vse te lastnosti obsoja in jih navaja kot ene izmed glavnih razlogov za odhod iz Slovenije. Pa vseeno te iste lastnosti srečujem v komentarjih, debatah, pogovorih na vsakem koraku. 

"Da bi sosedu krava crknila, tud če je sam nimam.", "Slovenec si prvo postavi ograjo, nato hišo." itn. je na žalost kruta resnica slovenskega vsakdana.

Takšna miselnost mogoče (ta mogoče postavljam pod velik vprašaj) lahko deluje v Sloveniji, kjer je že pregovorno vsak z vsakim sprt, vendar je ena najslabših lastnosti, ki jih lahko poneseš v svet.

Prvo kar boste v tujini občutili je to, da Slovenci nimamo velikih in močnih skupnosti, zato se moramo povezovati, družiti in sodelovati z ostalimi izseljenskimi organizacijami. To pa pomeni pripravljenost sprejeti drugačnost, raznovrstnost in multikulturnost.

Velika večina t.i. "expatov" se tega zaveda in iz tega črpa svojo energijo in motivacijo. Slovenci na žalost ne. Naša fovšija je tako globoko zakoreninjena v našo zavest, da vedno iščemo potrditev o večvrednosti napram drugim. Kaj hitro pozabimo, da smo bili sami nekoč v isti situaciji, potrebovali pomoč, nasvet in podporo.

Sam bi brez pomoči prijateljice iz Bolgarije precej težje začel svojo pot v tujini. Vzela si je čas zame, šla z menoj na inštitucije, mi razkazala mesto, dala par nasvetov, predvsem pa mi je še vedno na voljo kadarkoli jo potrebujem. Brez skritih namenov.

Res je da sem precej samostojem in ne potrebijem veliko pomoči, ampak lepo je vedeti, da imaš pomoč na dosegu roke.

Pa se vrnimo k FB skupini, ki sem jo omenil prej. Spodnji komentar kaže kako zelo je povprečen Slovenec zafrustriran:

Bojan 90% takih zgodb pride na facebook s popolnoma drugim namenom, kot pa govori sama zgodba in 90% sploh ni resničnih. Seveda, bolj ko je žalostna zgodba, več jih bo delilo. To je pa edino, kar je ponavadi v interesu tistih, ki jo objavijo. Enkrat otrok, pol kužek, pa mucek, pa vse ostalo. Aja, pa Bill Gates bo dal dolar za vsak lajk. Pol pa seveda 10miljinov ljudi klikne in se vse uredi. A res mislite, da bo to kaj pomagalo, al pa zbiranje laikov za to, da se živali ne bo več pobijalo, pa zato, da bo facebook dal denar za eno operacijo ubogega otroka...... Ja, veliko zgodb je žalostnih in če človek hoče pomagat, pol bo tudi kaj naredil, da bo pomagal tistim ki pomoč res rabijo, ne pa kliknil en like na facebooku, al pa delil zgodbico.

Pred časom sem zasledil prispevek ene članice, ki je prosila za pomoč pri iskanju službe. Komentarjev je bilo več sto, od tega da ta stran ni namenjena iskalcem zaposlitve, do tega da so vložili preveč truda v dokumente, da naj jih prej pregleda, do tega da njen LinkedIn profil ni konsistenten in je za državo popolnoma neprimeren ... Nikjer pa nisem zasledil kako in kaj naj naredi da ji bo uspelo.

Nekaj dni kasneje sem videl, da gospodična ni več članica skupine. Vsi vemo zakaj.

Sprašujem se, zakaj vsi tisti ki jim že uspe v tujini, tako hitro pozabijo, da so bili nekoč sami na isti poti, se ubadali z istimi težavami in iskali iste odgovore. Smo v svojih dušah res tako majhni, tako zagrenjeni in zafrustrirani, da bi sami ubili sosedu kravo, če bi bilo treba?

Prosim vas, če se že odpravljate v tujino, ne nosite zaplankanosti, fovšije in sovraštva s seboj. V malho dajte dobro voljo, odprto srce in prijaznost. Oprite si jo na ramo in ne pozabite, da se njena vsebina množi takrat, ko se jo deli.

Ko si v Rimu ... spoštovanje pravil in prilagoditev

Zakaj želim izpostaviti ravno spoštovanje pravil in čimprejšnjo prilagoditev na državo kamor odhajate oz. želite oditi?

Spodaj navajam besede gospe, ki jo sicer osebno ne poznam, vendar povzame v veliki meri to, kar rabi vsakdo razumeti preden se odpravi v tujino:

Minilo je nekaj dni od povratka s kratkega bivanja v Munchnu. Zbiram in predalčkam vtise.

Bilo je lepo biti v urejeni državi, kjer levo, pomeni levo in je sever vedno na istem mestu, ne glede na to, katera politična ideologija je trenutno na vladi.

Kjer spoštujejo starejše ljudi in se ne znašajo nad njimi, ker so (smo) malo bolj počasni.

Kjer so prodajalci v trgovini prijazni in ko govorijo s teboj, te dejansko gledajo v oči, ne pa nekam stran v prazno. In ko ničesar ne kupiš, ne komentirajo: če mislte, da boste kje drgje kej dubl....

Kjer tudi v tehnični trgovini postrežejo starko in je ne ignorirajo, kot, da je izgubljena zatavala v trgovino z elektroniko in išče WC ali pa avtobusno postajo.

Kar nekaj ljudi poznam, ki bi goreče oporekali zgoraj napisanemu, vendar dejstvo je, da je gospa zadela žebljiček na glavo.

Slovenska miselnost je vse preveč podobna balkanski, kar nas je nenazadnje pripeljalo, da smo v 25 letih samostojnosti pripeljali državo, za katero so ob osamosvojitvi vsi rekli da lahko postane druga Švica, na rob propada.

V tujini ne moreš živeti kot v Sloveniji. V vsaki državi veljajo drugačna pravila in prilagoditev nanje je prvo kar moraš osvojiti. Sam sem se najprej pozanimal katere dokumente moram urediti, da bom v državi živel brez skrbi in kaj se pričakuje od mene, da bom smatran kot enakopraven član družbe v katero se želim vključiti.

Izpostavljam: V tujino se nisem preselil zato, da bi tukaj živel na plečih države, izkoriščal socialno podporo in delal na črno. To bi lako počel v Sloveniji, kot to počne velika večina brezposelnih. Tudi zato je ta državica na sončni strani Alp tako zavožena. 

Tu sem se najprej prijavil na zavod za zaposlovanje in se pozanimal kako je urejeno z integracijo v družbo. 

Izvedel sem, da država sofinancira učenje jezika in pridobitev pravno veljavnih certifikatov, ki so v družbi široko sprejeti in omogočajo hitrejšo vključitev v družbo. Seveda sem se odločil da sprejmem ponudbo, saj bom tako hitreje osvojil jezik, ki je kot si lahko predstavljate pogoj, da v neki državi lahko normalo funkcioniraš.

Moj naslednji korak je bil intenzivno iskanje službe.

Najprej sem pošiljal prošnje preko interneta na vse mogoče naslove brez zavedanja, da moram zaradi ne prefektnega znanja jezika, svoja pričakovanja prilagoditi.
Rabil sem kar nekaj tednov, da sem spoznal, koliko so zares vredne slovenska izobrazba ter moje delovne izkušnje v tujini.
Slovenija je premajhna, da bi jo kdo v svetu zares jemal resno. Vsako drugačno razmišljanje je popolnoma odveč. 
Pri iskanju službe štejejo v veliki meri izkušnje, vendar to še ne pomeni, da boš takoj dobil zaposlitev v svoji branži, na delovnem mestu, ki bi ga glede na izkušnje zaslužil. Začeti moraš znova. Se dokazovati in prepričati delodajalca, da ti zaupa.
Sam sem še v posebno občutljivem obdobju, saj pri 37 letih predstavljam za delodajalca precej velik začetni strošek in ne morem konkurirati poceni delovni sili, ki jo mlajša populacija vsekakor predstavlja.

Po spoznanju, da tu traja nekje 4-8 tednov da začneš dobivati odgovore na prošnje, sem se odločil da uberem drugačen pristop ter potencialne delodajalce pokličem oz. v nekaterih primerih osebno obiščem. Ta taktika je kaj kmalu obrodila sadove, saj sem prej kot v tednu dni usprel dobiti zaposlitev. Za določen čas, skrajšan delovnik, toda začetek je bil. 

Delodajalec je zadovoljen z menoj. Delam vse. Od čiščenja do vodeja posla. Vsako opravilo vzamem skrajno resno in kot priložnost, da se dokažem. Po mesecu in pol sem dobil ponudbo, da prevzamem z letom 2016 vodenje nove enote. Vsekakor vredno raznisleka. Imam sicer druge načrte, ampak če se ne izide po pričakovanjih, bom priložnost sprejel z odpritim rokami.

Nemška mentaliteta je drugačna od slovenske. Cenijo delo, resnost, pripadnost, ne prenašajo zamujanja, "sve je naše" odnosa in izstopanja. Točnost, varčnost, pripadnost, urejenost, rana ura zlata ura, so vse  lastnosti, ki so državo pripeljale do tega kar je. Ta prispevek (v nemščini) zelo dobro povzame njihovo mentaliteto.

Da ne bo pomote ... Vsak narod ima pravico do svoje identitete. Zato se ustanavljajo države, kjer lahko posamezni narodi izvajajo svojo miselnost, svojo entonost, edinost in unikatnost. 

V trenutku ko se odseliš iz svoje matične države se moraš prilagoditi. Nisi več doma. Si Slovenec/ka, ki živi v tujini. Si manjšina in nikakor ne boš spremenil države, da se ti bo prilagodila. Svojo identiteto lahko izvajaš v različnih skupnostih (slovenskih v Nemčiji je kar nekaj), vendar moraš v trenutku ko stopiš izven okvirjev le teh, spremeniti svoj način delovanja.

Lahko si posameznik, ki se ne želi prilagoditi. Lahko izstopaš po videzu, obnašanju in delovanju, vendar ne moreš biti del družbe, če ne spoštuješ njenih pravil.

Glede na to, da si se odselil iz Slovenije, da bi našel boljše življenje, v bolj urejeni državi ... rabim napisati še kaj več?