Ta prispevek sem se odločil napisati, ko sem v eni od FB skupin, v katere se združujemo Slovenci po svetu, spet zasledil te lepe slovenske vrednote.
Skupina je velika, vendar ni omembe vredna, saj sem odkar jo spremljam, zasledil že veliko podobnih reakcij in komentarjev proti prispevkom, s strani članov in administratorjev.
V konkretnem primeru, gospa ki izgubi na sodišču hčerko, jo ugrabi, odpelje, mož pa jo najde in odpelje nazaj v ZDA.
Znana oz. neznana situacija, ozadja tako ali tako ne poznamo, vendar to ni preprečilo puritanskih komentarjev, žaljivih opazk in neumnih odgovorov:
Sasha London ni v USA... FYI. Pise v clankih, da je oce otroka ze odpeljal v ZDA (in ne "ugrabil", ker je slo vse po uradni poti...). Zdaj v koliko je to bilo "pravicno" itd. je pac stvar interpretacije...
Maja Tole je za zbrisat, admin. Sicer se pa reče - hčer. Odpeljal je svojo hčer. Da se Londončani zaveste, da se vam ni treba ukvarjati s slovensko slovnico na otoku.
Nadalje se debata razvname, komentarji padajo, takšni in drugačni, vse pa lepo kaže na slovensko zavest, sočutje, razumevanje in pravičnost.
Mar ne?
Seveda ne. V tej skupini sem že nekolikokrat zasledil večvrednost, puritanstvo, sovraštvo do nepoznanega.
Znano?
Velika večina ljudi, ki so se odselili iz Slovenije iz takšnih in drugačnih razlogov, vse te lastnosti obsoja in jih navaja kot ene izmed glavnih razlogov za odhod iz Slovenije. Pa vseeno te iste lastnosti srečujem v komentarjih, debatah, pogovorih na vsakem koraku.
"Da bi sosedu krava crknila, tud če je sam nimam.", "Slovenec si prvo postavi ograjo, nato hišo." itn. je na žalost kruta resnica slovenskega vsakdana.
Takšna miselnost mogoče (ta mogoče postavljam pod velik vprašaj) lahko deluje v Sloveniji, kjer je že pregovorno vsak z vsakim sprt, vendar je ena najslabših lastnosti, ki jih lahko poneseš v svet.
Prvo kar boste v tujini občutili je to, da Slovenci nimamo velikih in močnih skupnosti, zato se moramo povezovati, družiti in sodelovati z ostalimi izseljenskimi organizacijami. To pa pomeni pripravljenost sprejeti drugačnost, raznovrstnost in multikulturnost.
Velika večina t.i. "expatov" se tega zaveda in iz tega črpa svojo energijo in motivacijo. Slovenci na žalost ne. Naša fovšija je tako globoko zakoreninjena v našo zavest, da vedno iščemo potrditev o večvrednosti napram drugim. Kaj hitro pozabimo, da smo bili sami nekoč v isti situaciji, potrebovali pomoč, nasvet in podporo.
Sam bi brez pomoči prijateljice iz Bolgarije precej težje začel svojo pot v tujini. Vzela si je čas zame, šla z menoj na inštitucije, mi razkazala mesto, dala par nasvetov, predvsem pa mi je še vedno na voljo kadarkoli jo potrebujem. Brez skritih namenov.
Res je da sem precej samostojem in ne potrebijem veliko pomoči, ampak lepo je vedeti, da imaš pomoč na dosegu roke.
Pa se vrnimo k FB skupini, ki sem jo omenil prej. Spodnji komentar kaže kako zelo je povprečen Slovenec zafrustriran:
Bojan 90% takih zgodb pride na facebook s popolnoma drugim namenom, kot pa govori sama zgodba in 90% sploh ni resničnih. Seveda, bolj ko je žalostna zgodba, več jih bo delilo. To je pa edino, kar je ponavadi v interesu tistih, ki jo objavijo. Enkrat otrok, pol kužek, pa mucek, pa vse ostalo. Aja, pa Bill Gates bo dal dolar za vsak lajk. Pol pa seveda 10miljinov ljudi klikne in se vse uredi. A res mislite, da bo to kaj pomagalo, al pa zbiranje laikov za to, da se živali ne bo več pobijalo, pa zato, da bo facebook dal denar za eno operacijo ubogega otroka...... Ja, veliko zgodb je žalostnih in če človek hoče pomagat, pol bo tudi kaj naredil, da bo pomagal tistim ki pomoč res rabijo, ne pa kliknil en like na facebooku, al pa delil zgodbico.
Pred časom sem zasledil prispevek ene članice, ki je prosila za pomoč pri iskanju službe. Komentarjev je bilo več sto, od tega da ta stran ni namenjena iskalcem zaposlitve, do tega da so vložili preveč truda v dokumente, da naj jih prej pregleda, do tega da njen LinkedIn profil ni konsistenten in je za državo popolnoma neprimeren ... Nikjer pa nisem zasledil kako in kaj naj naredi da ji bo uspelo.
Nekaj dni kasneje sem videl, da gospodična ni več članica skupine. Vsi vemo zakaj.
Sprašujem se, zakaj vsi tisti ki jim že uspe v tujini, tako hitro pozabijo, da so bili nekoč sami na isti poti, se ubadali z istimi težavami in iskali iste odgovore. Smo v svojih dušah res tako majhni, tako zagrenjeni in zafrustrirani, da bi sami ubili sosedu kravo, če bi bilo treba?
Prosim vas, če se že odpravljate v tujino, ne nosite zaplankanosti, fovšije in sovraštva s seboj. V malho dajte dobro voljo, odprto srce in prijaznost. Oprite si jo na ramo in ne pozabite, da se njena vsebina množi takrat, ko se jo deli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.