Življenje V Tujini: Pred odhodom

Selitev na lastno domeno

Blog smo preselili na lastno domeno. Objave sedaj lahko spremljate na:

zivljenjevtujini.com

seveda tudi preko Facebooka, Twitterja ali Google+

Hvala za zaupanje!

Slovenija krade Slovencem (ter podpira vse druge)

Do življenja v Sloveniji imam, kot že veste, kritičen odnos. Po nedavnem petdnevnem popotovanju po deželi na sončni strani Alp, še toliko bolj. Najprej sem si rekel, da ne bom napisal spet še enega kritičnega prispevka, ter da se bom osredotočil na pozitivo, vendar sem potem, ko sem prebiral frustracije ljudi ki delajo v Avstriji in dobivajo dohodninske odločbe od Slovenije, še bolj prepričan da Slovenija krade Slovencem in je treba ljudi zato še bolj ozaveščati kaj se dogaja pred njihovimi očmi.

V Sloveniji sem bil zelo presenečen nad cenami izdelkov, saj sem lahko direktno primerjal iste izdelke, ki jih kupujem tu v Nemčiji, s slovenskimi cenami. Cene v Sloveniji so VIŠJE ponekod tudi do 20% in več. Ne bom delal reklame, vendar gre za diskontne trgovce, ki so prisotni vsepovsod. Tu lahko poudarim tudi, da je naš "najboljši sosed" s svojo košarico izdelkov še dražji od primerljivih trgovin tu.

Na ulici sem srečal znanca in odprl to temo, pa sva se na debelo in široko spustila v debato, saj dela pri enem izmed teh diskontnih trgovcev v Sloveniji. Dejal je, da bi podjetje sicer šlo na trg z nižjimi cenami vendar se večje trgovske verige ob takšnem poizkusu takoj pritožijo zaradi "nelojalne konkurence" in tako vzdržujejo status quo. Slovenci pa po nepotrebnem plačujejo več kot naj bi, če bi v Sloveniji res obstajal odprt trg in konkurenčnost.

V enem izmed prejšnjih prispevkov, sem že pisal o tem kako je v tujini živeti z minimalno plačo , ne morem pa si več predstavljati kakšno je življenje v Sloveniji npr. upokojenke, ki prejema 352 EUR pokojnine, ker so ji v lanskem letu odvzeli varstveni dodatek (obstaja več zgodb o tem, kako je država ogoljufala upokojence). Prepričan sem, da mora biti človek mazohist, da ostaja in živi v Sloveniji.

Denar se pretaka v roke podjetij, državnikov ter z njimi povezanimi osebami, za malega človeka, kot je zgoraj omenjena upokojenka, pa zmanjka denarja. Da ne omenjam šolske prehrane, brezplačnega prevoza študentom, kar je v tujini ustaljena praksa itn.

Se res lahko čudimo, da je v Sloveniji toliko jamranja in nezadovoljstva. Še enkrat vam povem ... Življenje v tujini je neizmerno boljše! Znebite se strahov zaradi odhoda v tujino in pojdite. Prihranite nekaj denarja, da lahko v tujini preživite teden, dva, morda tri in iščite službo. TULE si lahko preberete, kaj zares deluje.

Izseljenci sami spodbujajo tiste ki se ne znajo odločiti k odločilnemu koraku, ravno danes sem prebiral nekaj prispevkov in vam jih posredujem tule:

Moj mož je tudi plačeval 3 leta davek v SLO. Vsako leto nam je pobrala država 2 lepa dopusta. Ko smo imeli poln kufer Slovenije smo spakirali in sedaj smo cela familija v tujini. Hvala za tako domovino, ki samo jemlje, daje pa nič. Žal mi je samo, da že prej nismo naredili tega koraka. Zato tisti, ki imate možnost ne odlašajte. Ne se zgovarjat na otroke,.... Otroci se hitro znajdejo in naučijo jezika, manjši so, bolje za njih. Tukaj lahko vsaj živiš in ne životariš tako kot smo mi v SLO, kljub temu da sva bila oba zaposlena. Kar pogumno tisti, ki oklevate.

...je hudo, ko mora človek zapustiti svoj dom, prijatelje, vse kar je leta ustvarjal. Vendar jaz gledam korak dlje, v Slo naj bi bila pokojnina pri sedanji plači 1.000 eur polovica od tega zneska. Jaz sem zaslužila 800 eur z visokošolsko izobrazbo. Kakšna bi bila moja penzija, kako bom z njo preživela, še posebej, če ostanem jaz ali moj mož enkrat sama? Za stanovanje 95 m2 v centru mesta plačujemo 400 eur, dobimo otroške dodatke za 2 otroka, dve višji plači, .... No, vsak se mora odločiti kaj je zanj bolje. Je pa tako, večja kot je plača, več je davka v SLO, nam se bolj splača živeti v tujini, rajši dam denar za najemnino, kot pa državi, smo na istem. Še to, v AT in DE dobiš penzijo po možu ali ženi, se pravi svojo in še 60% partnerjeve, če eden prej umre kot drugi. Sem starejša in razmišljam drugače, kot vi mlajši. Kdor ne raskira, ne profitira.

... podpiram, pravilno da se selite in delate v Avstriji, v sloveniji je 0, kaj bi šele bilo če ne bi bilo sosede zraven

In tako naprej. Takšnih in drugačnih komentarjev je po spletu ogromno.

Že pred leti sem tudi sam delal v Avstriji 6 mesecev in vem kako lakomna je Slovenija, ko se gre za zaslužke rezidentov v tujini, zato toplo priporočam selitev iz Slovenije in ureditev nerezidentskega statusa. Kako se pravilno izseliti iz Slovenije piše Matej Balantič.

Pozabite na vse izgovore kot so "Kaj pa bo s hišo?", "Kako se bom naučil/a jezika?", "Kaj pa otroci in šola?", "Kako bom v stiku s prijatelji, družino?", ...

Vse gre, če se hoče. Otroci so tako ali tako bolj prilagodljivi od nas, jezika se lahko učite na vsakem koraku. Dandanes ni težko skoraj zastonj potovati nazaj v Slovenijo, imamo tehnologijo, ki nam omogoča stike s prijatelji, družino. Tudi v tujini so ali pa bolje rečeno bodo prijatelji, družina. Vsekakor izgovore na stran in če si zares želite si zapomnite stavek spodaj.

Vsaka pot se začne s prvim korakom!

Kako v tujini najti službo

Eno od glavnih vprašanj na socialnih omrežjih je ponavadi zastavljeno v tem stilu: "Sem Janez, po poklicu univ. dipl. psiholog in isčem delo v tujini. Mi lahko prosim poveste kako se je najbolje lotiti iskanja službe oz. kje najdem zaposlitvene oglase?"

Zgoraj napisano je posplošeno, vendar odraža način iskanja službe, v upanju da bo kdo ki je že v tujini, pomagal pri iskanju. Realnost je precej oddaljena od teh želja.

Poglejmo samo npr. opis ene od FB skupin v katerih se združujejo Slovenci v tujini:

Slovenci ** ******* je skupina ljudi iz Slovenije, ki zive, studirajo ali delajo ** *******. Preko te skupine se lahko spoznamo, izmenjamo kontakte, organiziramo kaj skupaj, kak zur itn.

NIMAMO INFORMACIJ O PROSTIH DELOVNIH MESTIH, IN NE IŠČEMO SLUŽB ZA VSE, KI BI RADI PRIŠLI ** ******.

Podobnih opisov skupin je zelo veliko in ne morem reči, da neupravičeno. Veliko ljudi namreč dela po liniji najmanjšega odpora in išče informacije v dobri veri, da bo nekdo rade volje pomagal. Slovenci na žalost nismo takšne narave. Še kako dobro drži izrek, da Slovenec najprej postavi zid, šele potem začne graditi hišo.

Realnost iskanja službe v tujini je podobna v 90% primerih. Najprej iščeš preko interneta, po oglasih, mogoče preko EURES-a, potem poizkusiš srečo preko zaposlitvenih agencij, ki seveda niso zastonj in vidiš, da večina njih samo posreduje zaposlitvene oglase, nimajo pa stvarnih kontaktov s potencialnimi delodajalci.

Sam sem tako delo iskal več kot leto in pol, nakar se mi je nasmehnila sreča in sem v pravem trenutku oddal prošnjo za delo v Atenah, kjer se je zaganjal nov projekt in so iskali ljudi, katerih materni jezik je slovenščina. V Grčiji sem ostal 14 mesecev.

Ob selitvi, najprej na Nizozemsko, potem v Nemčijo sem spoznal kakšno srečo sem imel s službo v Grčiji in hkrati kako zelo drugačen pristop je potreben pri iskanju dela v državah zahodne Evrope, kamor večino Slovencev vleče.

Po treh mesecih pošiljanja prošenj preko interneta, prilagajanja CVjev potencialnim delodajalcem, kontaktiranja vsemogočih headhunterjev, sem se odločil za bolj klasičen, osben pristop, ki je TAKOJ PRINESEL REZULTATE.

V roke sem vzel enega od lokalnih brezplačnikov v katerih objavljajo zaposlitvene oglase. Poslal sem nekaj prošenj in nato čez dva dni osebno poklical potencialnega delodajalca. Že četrti dan se mi je nasmehnila sreča in dobil sem zaposlitev najprej za dva meseca, nato pa so mi podaljšali za nadalnje pol leta.

Sama služba ni bila po mojih željah, vendar mi je omogočala dostojno življenje, utrjevanje jezika in spoznavanje okolja v katerem delam in živim.

Res je da sem zaradi znanja jezika lahko lažje navezal kontakt prek telefona, kot pa če ne bi znal nič, vendar sem v nadalnjih mesecih ugotovil, da je takšen pristop k iskanju službe najbolj efektiven.

Torej na vprašanje kako se lotiti iskanja službe bi odgovoril nekako takole:

1. Najprej spoznaj sebe, premisli o svojih željah, kaj želiš s selitvijo doseči in koliko si pripravljen v to vložiti,

2. Investiraj nekaj časa in denarja (za telefonske pogovore) in vzpostavi osebni stik z delodajalcem. Bodi odkrit v svojih namenih in se ne boj izpostaviti svojih dobrih lastnosti, ki ti dajejo konkurenčno prednost,

3. V kolikor dobiš priložnost za razgovor jo zagrabi z obema rokama. (Skype intervju je ok, vendar pomaga, če si osebno na intervjuju. Sam sem se tega zavedal že pred iskanjem službe, zato sem se odločil prihraniti nekaj denarja, da sem lahko en mesec živel in iskal službo v tujini),

4. Vzemi prvo službo ki ti je ponujena, tudi če ni 100% po tvojih željah, saj ti bo ta omogočala, da si finančno samostojen in se lahko posvetiš nadalnjim ciljem.

5. Vsak dan se uči jezik, spoznavaj navade in običaje države, mesta kamor želiš oditi, saj bo na ta način cilj jasnejši in lažje dosegljiv.

Upam, da sem vam vsaj malo uspel razjasniti sliko in podati realnejšo predstavo iskanja službe v tujini in hkrati želim vsem, da vam v čim krajšem času uspe zastaviti željene cilje.

Srečno!

RES OSEBNO, DRUGI DEL: Vključitev v družbo

Odvisno kako in kdaj, si v tujini sam ali z partnerjem, druzino, slej ko prej pride do trenutka, ko se moraš odločiti ali boš v tujini ostal ali pa se vrnil v domovino.

Velik del odločitve predstavlja dejstvo, kako dobro si se sposoben vključiti v družbo ali bolje povedano kako ti odgovarja okolje v katerem živiš. Dejstvo je, da lahko v domovini delaš še tako podrobne raziskave o kraju, državi kamor odhajaš, pa ne moreš biti stoodstotno pripravljen na vse izzive, ki te čakajo.

Pride dan, ko si prilagojen na okolje do te mere, da točno veš kaj ti odgovarja in kaj ne, veš kakšna so bila tvoja pričakovanja in želje pred odhodom in v kolikšni meri so se uresničile. Začneš se spraševati, je to res to kar želim ali pa so bila moja pričakovanja prevelika in se vdaš.

Vključenost v družbo predstavlja pomemben faktor.

Dejstvo je da t.i. integracija pomeni dolgoročen proces spoznavanja in prilagajanja na novo okolje. Pomaga, če imaš ob sebi svoje bližnje, vendar kot smo ugotovili v preteklosti temu največkrat ni tako.

Ravno tako, kot je pomembno da veš kam greš in kaj lahko pričakuješ, je pomembno da poznaš sebe, veš kaj te veseli, kakšni so tvoji načrti. In ta, drugi del, je potrebno vedno imeti pred seboj.

Slovenija je mala in ne ponuja toliko raznovrstnosti kot tujina. Na svoji poti sem spoznal veliko ljudi, ki so v tujini dali krila svojim znanjem, kreativnosti in osebnosti. Postali so večji, boljši in samozavestnejši.

In kaj imajo vsi ti ljudje skupnega? Poznajo sebe. Vedo kaj so njihove prednosti, slabosti, kaj želijo, česar nočejo in v čem se odlikujejo. 

Tu ne govorim samo o sposobnostih, ki ti dajo prednost na poklicni poti. Govorim o socialnem vidiku, veri, spolni usmerjenosti ter človečnosti.

V mnogih vidikih je Slovenija zaplankana mala državica, kjer ljudje ne vidijo pedi pred svojim nosom in slepo sledijo hlapčevski mentaliteti, ki je v Slovencih zakoreninjena že veke vekov.

IZVEN KONTEKSTA, PA VENDARLE

Tu se moram malo obrniti na zgodovinsko zatiranje Slovencev in enačenje s Slovani, kar je popolnoma zgrešena teorija in proizvod jugoslovenske miselnosti. Slovenci NISMO Slovani in nismo nikoli bili. Slovani so na to območje prišli leta 675. Slovenci smo bili na območju današnje Srednje Evrope, Slovenije ter Balkana že pred našim štetjem. Je že res, da zgodovino pišejo zmagovalci, vendar obstaja veliko zgodovinskih dokazov, da temu ni tako.

Slovenci smo starodaven narod, katerega meje so se v preteklosti prostirale od današnje Slovaške, do Madžarske, pa vse do sedajšnjih meja Grčije.

Jurij Venelin, razlaga imeni Slovenec in Slovenija na podlagi starih zapisov in pričevanj iz grškega prevoda slovenske besede slovo – rheton. Koreni oziroma grške besede iz katerih izvaja ime Slovenci so rheton, rhetoria, oratio, orator, rhetorica, rhetus – govor, jezik, govorica, beseda, slovesnost, govornik, govorništvo, izrečen in pravi: ”Slovni, slovesni, SLOVENEC, SLOVENIN, SLOVENJE (množina). Tako Slovenje ali Reti še sedaj naseljujejo Retijo ali Recio, Rezijo, SLOVENIJO.“

Odgovor na vprašanje zakaj bi ime Retija izhajalo iz grškega in ne iz latinskega jezika je dejstvo, da sta v Rimu najprej prevladovali grščina in grška geografska nomenklatura, šele kasneje pa se je kot pisan jezik uveljavila latinščina. Zraven tega je bila v Retijcem bližnjem mestu Komo naseljena velika grška kolonija. Venelin še doda: »Prevod imena v grški jezik je bil tembolj naraven, ker so Grki osebno in neposredno poznali Slovence; saj je Slovenija do svojega padca imela veliko pristanišč, ki so jih obiskovali Grki, edini morski monopolisti v tedanjem času«.

Venelin na logično postavljeno vprašanje “Zakaj so Grki prevedli Slovence v Rhetot?”, odgovori sledeče: ” 1. Zato, ker se črki S in L v grških besedah nikdar ne nahajata skupaj. Tako so povzročali Slovenci težave pri izgovorjavi. Sicer pa so grški pisatelji naslednja stoletja, če začnemo pri Prokopiju, t.j. leta 550 uporabljali lastno ime ljudstva, a ne prevod, vendar tako, da so med S in L postopoma vstavljali T ali K. 2. Pri starodavnih pisateljih je bolj opazen čut za tvorjenje novih besed ali za razlago izvora besed. Tako sta na primer Cicero in Seneka včasih rada pokazala na etimologijo besede.

Rimljani niso uporabljali latiniziranega imena Slovenija zato, ker so imeli imenovanja uzakonjena v rimski kancliji (pisarni). Tam pa je že bilo ime Slovenija – Retija, ki je nastalo iz grškega poimenovanja. Zato je bilo tudi ime Slovenci nepotrebno, saj je beseda Reti (Rheti), po pojmovanju starodavnih ljudi, označevala prav isto ljudstvo. V času rimskih imperatorjev Grki niso smeli proučevati geografije Imperija drugače kot po ustaljeni politični razdelitvi dežel in po uzakonjenih imenovanjih. 

Glede na opisano torej Retija ne pomeni nič drugega kot Slovenija v grškem jeziku, Retijci (Rheti) pa pomeni Slovenci. Oboje se neverjetno dobro ujema s staro teorijo o etimologiji imena Slovenec, ki je izhajala iz korena besede “slovo”, “sloviti”, “beseda”, “govoriti”, torej tisti, ki govore razumljivo oziroma se med seboj razumejo. To etimološko razlago je že leta 1374 napisal kronist Pribin Pulkava in povsem sovpada z Venelinovo razlago pojma Reti (Rheti). Na podlagi vsega zapisanega lahko utemeljeno trdimo, da je bilo ime Slovenija znano in v uporabi že pred našim štetjem. (Vir: Hervardi)

Konec zgodovinskega navedka.

Zatorej ne razumem zakaj je v Slovencih zakoreninjena hlapčevska mentaliteta uspela obstati tako dolgo, kljub temu da nam internet dandanes omogoča raziskovanje lastne identitete v neomejenem obsegu. Identitete sebe in svojega naroda.

In če izhajamo iz tega vidika, nam v tujini vsekakor ne bi smelo biti težko, saj smo starodavni narod, ki se je uspel prilagoditi in preživeti.

Tako bi moral razmišljati vsak, ki se odpravi v tujino. Vključenost v družbo je ena izmed pogojev lepega in kvalitetnega življenja.

Vsak od nas ve kaj ga veseli, v čem je dober in kje lahko pridonese k boljši družbi ter posledično k lastnemu zadovoljstvu.

Lastna identiteta je zelo pomembna pri udejanjenju v tujini. In vsakdo, ki se odpravi čez meje s takšnim pristopom, bo ugotovil, da je doma kjerkoli že je. Ker ve zakaj je tam.

Kaj ima tujina, česar Slovenija nima

Slovenija se v medijih prikazuje kot mala idilična državica na sončni strani Alp. Slovenija ima vse. Ima gore, morje, prostrane planjave, otoke, gozdove. Narava je lepa in neokrnjena.

Zakaj bi jo torej zapustili?

Danes sem slučajno naletel na tale članek in spoznal, da ima Nemčija več kot 80 otokov! Nadalje sem raziskoval in ugotovil, da ima tudi Nemčija gore (Zugspitze je z 2962m celo višja od tako opevanega Triglava), morje, prostrane planjave ter gozdove. Narava je pravtako lepa in neokrnjena.

 Kaj ima še tujina, kar Slovenija nima?

Ima delovna mesta. Trenutno je samo v mojem mestu na voljo več kot 800 delovnih mest "ab sofort", kar pomeni, da če ste res pripravljeni delati, lahko delo dobite. Pol od teh osemsto delovnih mest zahteva le osnovno znanje nemškega jezika.

Tujina ima prihodnost. Slovenija bo šla, po nekaterih napovedih, v naslednjih dveh letih po poti Grčije. Niti ne tako presenetljivo. V Sloveniji vlada klientelizem, denar se deli po principu "poznam poznaš", kontrole od nikoder, če pa je, je pa na plačilnem seznamu ljudi, ki že od same osamosvojitve spretno vlečejo vrvice.

Tujina ima zdravje. Po uradnih statistikah v Nemčiji, njeni državljani vsako leto popijejo manj piva. se več gibljejo, manj kadijo. Zavest je visoka, saj se država trudi prebuditi zavest z stalnimi akcijami, izobraževanji in obveščanji. Seveda ne gre zanemariti odsotnost stresa, kar je vsekakor velik dejavnik, ko se moraš iz meseca v mesec prebijati z bornim dohodkom.

Tujina ima priložnosti. Internet se kar šibi od zgodb Slovencev in Slovenk, ki jim je uspelo v tujini. Nekateri so našli odlične službe, drugi so postali podjetniki. Saša, ki je delala celo za Eddija Murphyja in Beyonce je skupaj s Timom odprla lokal v Roterdamu. 

V preteklosti sem že pisal, kaj pomeni v tujini živeti z minimalno plačo. Omogoča dostojno življenje in ne preživljanje na robu obupa. Država pomaga na vse mogoče načine, socialni čut je na nivoju. 

Seveda ne gre računati na takšno življenje in se odločati za selitev, saj se kaj kmalu, ob minimalno vloženemu trudu (učenje jezika in poznavanje običajev) življenje obrne še na boljše. 

Vsak posameznik se odloča sam. Želim vam samo podati moje izkušnje. V kolikor pa se vam porajajo vprašanja, sem vam na voljo.

Teden rekordnih všečkov

Teden ki je za nami, je prinesel več kot 1.500 novih všečkov naše Facebook strani.

Glede na to, da se trudimo našim sledilcem, tudi preko Facebooka, čim širše predstaviti relevantne informacije o življenju v tujini, nas veseli da smo deležni tako velikega odziva.

En velik HVALA!

Najprej spoznaj sebe

Ravno se vračam iz Grčije, kjer sem urejal papirje, ki sem jih čakal več kot šest mesecev, pa sem se odločil, da napišem nekaj o tem, kako sprejemati odločitve na podlagi samega sebe.

Zadeva je sicer univerzalna, vendar se bom tokrat usmeril na odhod izven Slovenije.

Vsi vemo, da se država od države razlikuje, zato je nespametno pričakovati, da bo vsaka država, kjer lahko dobimo zaposlitev tudi ustrezala našemu načinu življenja.

Pred tednom dni sem, potem ko sem se po več kot šestih mesecih vrnil v Atene, lahko neposredno primerjal življenje v Grčiji in Nemčiji ter vam podajam še sveže vtise (pišem kar na letališču).

Grčija se po urejenosti z Nemčijo lahko primerja ravno v tolikšni meri, kot Slovenija z Afganistanom. Prvi prizor, ki sem ga doživel na poti iz letališča do prebivališča vidite spodaj.

Avto, zapuščen in razstavljen sredi ene večjih ulic v samem mestnem središču. Obvestil na avtu pove, da je tam že najmanj šest mesecev. Poln nevarnih odpadkov, pa kot kaže ne moti nikogar do te mere, da bi poskrbel za odvoz.

Vsekakor je naslednja razlika o kateri gre spregovoriti odnos domačinov do tujcev. Vsi, ki ste gledali film "Moja obilna grška poroka" poznate izraz Xeno. Ta odnos je tako močno zakoreninjen v njih samih, da v kolikor niste ženska, po možnosti ortodoksne vere, ki se želi poročiti z Grkom in z njim delati kot z bogom, nimate velike možnosti, da bi kdajkoli zares izkusili življenje v Grčiji.Ta aspekt v Nemčiji ni tako izrazit, čeprav ponekod obstajajo razlike.

Poleg tega je vsekakor treba poznati navade in se prepričati o posebnostih, ki so specifične za državo kamor odhajate. V Grčiji na primer, zaradi katastrofalnega vodovodnega omrežja, toaletnega papirja ne mečejo v toaletno školjko, ampak ga po uporabi odvržejo v koš poleg školjke, ki največkrat nima pokrova.

Takšna stvar ni običajna ne v Nemčiji in ne v Sloveniji, zato sem jo izpostavil kot posebnost, na katero se je potrebno privaditi.

V vsaki državi so plusi in minusi, v Grčiji so plusi zagotovo klima in sproščenost odnosov, vendar se te isti plusi lahko spremenijo v minuse, ko moraš urejati papirje, poskrbeti za davčno napoved, urediti zavarovanje za novorojenega otroka ipd. Takrat "avrio" (jutri) in "perimene" (počakajte) niso več tako privlačni.

Začel sem s tem, da je treba poznati sebe. Vedeti je treba točno v kaj se podajamo, kaj želimo doseči in kaj nam ustreza. Iti v drugo državo, brez da bi se prepričali, če je to prava odločitev za nas, zna biti velika prepreka pri doseganju osebne sreče.

Mogoče samo en konkreten podatek. Od 300 ljudi, ki so skupaj z menoj začeli delati na projektu v Grčiji, jih trenutno tam dela le še dobrih 20. "Sunny Greece" torej ni Indija Koromandija, če nisi nanjo temeljito pripravljen.

Upam, da bodo vaše odločitve premišljene, vsekakor pa naj bodo pogumne.

Tokrat čisto na kratko

Res na kratko, priložnost za učiti se jezik ko si v tujini, je neizmerno veliko. Le ušesa je treba našpičiti ali pa, kot v tem primeru, odpreti oči.

Učenje jezika s pomočjo glasbe

Raziskave kažejo, da poslušanje glasbe lahko bistveno pripomore k učenju jezika. 

Že leta 1970 je bila narejena obsežna raziskava o vplivu glasbe na učni proces. Bolgarski fizik je odkril, da poslušanje glasbe spravi poslušalca v t.i. stanje sproščene pripravljenosti, alfa stanje, idealno stanje za zavestno učenje. 

Marca 2005 je revija Nature raziskovalcev Dartmouth College objavila, da so odkrili center v možganih, kjer se nahajajo (naselijo) skladbe "ki gredo v uho" - slušni korteks. Ugotovili so da zvoke in besede, ki smo jih nekoč že slišali, lahko kadarkoli prikličemo iz slušnega korteksa, kjer jih možgani lahko "virtualno" poslušajo znova in znova. Zdi se, da je glasba idealni katalizator za pomnenje besed. (vir - v angleščini)

Dodatno k raziskavi naj omenim, da je poslušanje glasbe bolj zabavno, kot pisanje zapiskov, na voljo vam je idealna formula za učenje jezika. V kolikor vam je kadarkoli v glavi ostala melodija, ki se je niste mogli znebiti, potem vam je znano kakšen vpliv ima glasba in kako brez napora lahko glasba ostane v vaši glavi. Melodija jo popelje v vaše misli in medtem ko požvižgavate znan napev, zasadi pomembne gramatične koncepte in besedni zaklad v vaš spomin.

Melodije z enostavnimi, lahko razpoznavnimi teksti so idelane za učenje jezika, v kolikor pa imate problem razumeti tekst, poguglajte za tekst in ga berite sproti ko poslušate izvedbo.Večkrat ponovite. Melodija bo prišla v spomin in ujeli se boste ponavljati fraze in besede sebi ter jih začeli uporabljati, brez da bi se jih sploh kdaj zavestno učili.

Moj izbor pesmi za učenje nemščine:

Nena - 99 Luftballons

Deichkind - Leider Geil

Die Ärzte - Elke

2Raumwohnung - Wir trafen uns in einem Garten

Fettes Brot - Für immer Immer

Revolverheld - Halt dich and mir fest

Xavier Naidoo - Wo willst du hin

Sibermond - Ja

Mia - Fallschirm

Die Toten Hosen - Tage wie diese

Juli - Elektrisches Gefühl

Unheilig - Winterland

Ich+Ich - Universum

Culcha Candela - Monsta

Culcha Candela - Sommer in Kiez

Ich+Ich - Hilf mir

Culcha Candela - Berlin City Girl

Culcha Candela - Move it

Nekatere pesmi so osebna preferenca, nekatere pa sem dodal zaradi lažjega razumevanja, saj so preprostejše in narejene da gredo v uho.

Veliko užitkov pri poslušanju (učenju)!

Kulturni šok

Izseljenci se novo okolje različno prilagajamo. Glede na teorijo S. Bochnerja, ki je poizkušal opredeliti posameznike glede na njihovo spopadanje z novim okoljem, se delimo na:

• "Prebegle", ki z lahkoto zavržejo kulturo iz katere izhajajo in sprejmejo novo. Originalna kultura uzgubi na veljavi in nove kulturne norme pridobijo na veljavi. Ta tip razmišljanja je naprimer zelo izrazit pri migrantih, ki izhajajo iz vojnih območij in iščejo novo življenje.
• "Šoviniste", ki zavračajo trenutno kulturo, občutek pripadnosti originalni kulturi se povečuje in nova kultura izgublja na vrednosti. To lahko vodi v nacionalizem in rasizem, v družbi pa povzroča trenja med različnimi notranjimi skupinami. Ta tip razmišljanja postaja redkejši, saj ljudje vse bolj sprejemajo različnost in nove kulture.
• "Marginalce", ki nekako lebdijo med dvema kulturama, posameznik pa ni prepričan vase, kaj pravzaprav je. Norme obeh kultur so pomembne, vendar med seboj niso združljive. Tu prihaja pri posamezniku do duševne zmedenosti. Pojav je dokaj redek.
• "Mediatorje", ki živijo v sobivanju z obema kulturama. Ta naravnanost je najbolj primerna saj lahko posreduje med dvema kulturama. Norme obeh kultur so zelo pomembne in se zdijo združljive. Tak posameznik je zmožen osebnostne rasti in v družbi izkazuje višji nivo harmonije znotraj skupin.

Problem življenja v tujini je problem prilagoditve - jezik, hrana, klimatski pogoji, lokalne navade in nenazadnje delovni pogoji, se ponavadi pojavljajo pod skupnim imenovalcem "kulturni šok". Nekateri ga doživijo že, ko gredo samo na počitnice.

Kulturni šok ima nekaj zelo značilnih simptomov:

• Trud zaradi napora pri potrebnih psiholoških prilagoditvah - poslušati in gledati moramo bolj pozorno, naše reakcije so počasnejše. Samozavedanje se poveča in naučiti se moramo novega obnašanja
• Občutek izgube in prikrajšanosti v povezavi s prijatelji, statusom, poklicom in posestjo. Včasih se ta občutek izgubi, vendar izguba prijateljev, oseb, ki jih pogrešamo, lahko veliko pomeni, ko je človek utrujen in sit vsega
• Nesprejetje družbe oz. biti nesprejet s strani družbe (nove kulture). Neprijetno je biti označen za "outsiderja", tarčo posmeha, vir zavisti. Govori se o: bogatstvu, morali in vrednotah. Še hujše zna biti, če zavračaš "svoje".
• Zmedenost glede vloge v družbi, nerealna pričakovanja, vrednote, čustva in lastna identiteta. Včasih se počutimo, kot da smo spet najstniki. Ponovno raziskujemo sebe, kaj pomeni biti moški/ženska, oče/mama. Včasih je toliko prvinskega strahu preveč za odraslo osebo.
• Presenečenje, strah, tudi gnus in ogorčenje, ko se zaveš kulturnih razlik. Ko si izpostavljen različnim razmišljanjem o stvareh, higieni, resnicoljubju, kraji, ... Vse zna biti zelo skrb vzbujajoče.
• Občutek nemoči, ker se ne znajdeš v novem okolju. Izgubiš lahko občutek za humor, zaradi jezikovnih razlik. Težko se spopadaš z instutucijami, včasih tudi opravki s "hlapci"postanejo težavni.

Vse to predstavlja slabe novice za posameznika. Postavljen si na čustveni vrtiljak, počutiš se popolnoma obupan, brez moči in nemalokrat zboliš.

Kulturni šok ni samo trenuten. Poteka v fazah. 

Najprej gre za "medene tedne", kjer vse izgleda lepo in prav, vse je eksotično in čudovito. Vsemu se čudimo in domačini so prijazni in dostopni.

Potem nastopi "kriza". stvari postanejo popolnoma nejasne, ljudje s teboj niso odkriti, nič ne deluje kot bi moralo. Ne zmoreš se ohladiti in novice od doma nikakor ne pridejo do tebe.

Toda z malo sreče, to lahko vodi v "okrevanje in prilagoditev". Navadiš se jezika, etiketiranja in svetovnega nazora. Postaneš tako rekoč bi-kulturen.

Kaj vse to pomeni?

Vsekakor lahko z veliko gotovostjo ugotovimo kdaj bodo ljudje potrebovali pomoč in podporo. Ne na kratko. Ta proces lahko traja od 3 do 6 mesecev. Delno vemo tudi, kako bodo ljudje reagirali na določene situacije. V kolikor slišimo govoriti o dvoličnosti, hinavščini, pokvarjenosti, lahko vemo, da so ti posamezniki nekje narobe sprejeli signale.

Zelo pomaga, če govorimo jezik ali pa se ga naučimo hitro po prihodu. Pomaga če si pameten, družaben in odporen. Največ pomeni podpora okolice, prijateljev, sodelavcev, družine, saj se tako najlažje spopadamo z vsakodnevnimi težavami.

Upam, da sem s tem prispevkom vsaj malo osvetlil tiste ne tako prijetne strani selitve v tujino. Dobra novica je, da je izven meja Slovenije veliko ljudi, ki so pripravljeni pomagati.

Srečno!

Si v tujini lahko srečen?

Namenoma se nisem oglasil nekaj časa in spremljal odzive na blog. Lahko rečem, da je tema aktualna, blog pa dobiva na veljavi, saj ga mesecno prebira več tisoč ljudi. 

Zanimivo je, kako se razvijajo debate, kot po pravilu eni za drugi proti, vsak hoče dokazati svoj prav.

Tokrat bom pisal iz lastnih izkušenj. Vzel sem distanco in pogledal svoje življenje iz daljave, od oktobra 2013, ko sem se odselil iz Slovenije, pa do danes, ko lahko rečem, da moje življenje poteka po staljenih tirnicah.

Kaj sploh je sreča? Dalaj Lama je nekoč rekel: "Sreča ni nekaj že gotovega, Izhaja iz tvojih dejanj."

Moj odhod iz Slovenije se je izkazal kot pravilno dejanje. Ne bom šel v detajle, saj je izkušnja vsakogar drugačna, vendar lahko mirno rečem, da je moje življenje mirnejše, sigurnejše in bogatejše.

Z vsakim dnem, ko sem izven Slovenije vidim kako zelo, kljub današnji odprtosti sveta, je Slovenija ujeta v ... ne, bolje rečeno omejena v svojem poznavanju življenja izven naših meja.

Generacije, ki predstavljajo aktivno Slovenijo v današnjem času, so se verjetno preveč poistovetile z ideologijo iz časa osamosvajanja, ko se je govorilo o drugi Švici, obljubljeni deželi na sončni strani Alp itn. ter še vedno gradijo na teh izgubljenih sanjah. Svet pa se razvija dalje.

Zdi se, kot da te naše Alpe, ne samo fizično, vendar tudi mentalno predstavljajo oviro pri pretoku informacij, kako živi ostali svet.

Upam, da se mlajše generacije učite iz napak nas, ki smo se še rodili v Jugoslaviji in trpimo za tranzicijsko boljeznijo.

Tokrat se nočem osredotočati na finančno plat življenja v tujini, ampak predvsem na duhovno. 

Življenje izven Slovenije je definitivno lažje. In da, srečnejše. Zdi se, kot da je odhod preko meja prava izbira, prvo dejanje na poti do zadovoljstva. 

Še vedno se spomnim tiste mešanice strahu, veselja, negotovosti ter navdušenja, ki je vrela v meni na dan odhoda. Že naslednji dan, sta strah in negotovost izginila, veselje in navdušenje pa je raslo.

Vsak dan je nekaj novega. Je nov izziv, novo upanje, novo srečanje, nova izkušnja. Lahko rečem nova priložnost. Res je, da obrneš nov list v svojem življenju. Stran je nepopisana in pripravljena na novo zgodbo.

Dalaj Lama je nekoč dejal: "Bodi prijazen, kadar je mogoče. Vedno je mogoče."

Odkar sem odšel iz Slovenije sem navezal zelo veliko novih poznanstev. Svet zunaj meja Slovenije ni za tiste, ki govorijo o smrdljivih ciganih, o ta črnih, ta rumenih, ... Svet je mavričen, je zmes vsega mogočega.

Prijaznost pomaga. Nima določene barve, okusa ali vonja, vendar jo vsakdo prepozna in se nanjo odzove pozitivno. Nekaj sem o tem že pisal v prejšnjem prispevku. Vsekakor, v kolikor imate v sebi predsodke pred drugačnimi, ji pustite doma, saj boste kmalu tudi sami na drugi strani, preizkušani na vsakem koraku. Sovraštvo tu nima kaj iskati,

So tudi slabši odlomki. Kljub vsemu povezovanju dandanes, naprimer izgubljaš počasi stike z vsemi, ki so bili del tvojega vsakdana v Sloveniji. Nisi tam, da bi jih vsak dan poklical, jih povabil na pijačo in klepet. Počasi in neizogibno je ta zgodba enaka nam vsem. Spomnejo se name najmanj enkrat letno, ko na fejstbuku vidijo, da imam rojstni dan. 

Ostanejo samo tisti, pravi prijatelji. Osebe, ki bi zate dale roko v ogenj in niso hude, če jih zbudiš sredi noči, ko rabiš pomoč. Vedno kadar se vrnem, so tu za mene in jaz na voljo njim. 

Kljub vsemu je sreča stvar odločitve. Prav tako zadovoljstvo, prijaznost ter doseganje ciljev.

Marsikdo bo rekel: "Saj to lahko dosežeš kjerkoli!" In prav bo imel. Srečen si res lahko kjerkoli. V tujni je razlika ta, da se fizično oddaljiš od "kradljivcev sanj" ter nadaljuješ svojo pot brez tega bremena.

Večina ljudi, ki jih boste v tujini spoznali najprej so t.i. expati, torej izseljenci, katerih cilj je v veliki meri enak vašemu. Živeti boljše življenje. Neobremenjeno s preteklostjo. Na njihovih obrazih boste vsekakor opazili olajšanje in mirnost, saj jo boste vsak dan opazovali na svojem obrazu, vsakič ko se boste zazrli v ogledalo.

Le pogumno!

RES OSEBNO, PRVI DEL: Kdaj je (res) pravi čas za odhod?

Če si postavljate v naslovu omenjeno vprašanje, potem ste verjetno eden izmed 96% ljudi, ki ne bodo nikoli odšli iz matične države.

Ponovno sem začel prebirati knjige o osebnostni rasti in takoj potegnil vzporednice z odločitvijo o odhodu v tujino. Dejstvo je, da življenje (pot do uspeha) deluje po istem principu.

Odhod v tujino je projekt. Projekt pa je skupek izkušenj, priprav, organizacije in odločnosti.Vsak projekt je treba ZAPISATI. Zapisati nekam, kjer ga boste vedno znova prebirali, o njem raznišljali (beri sanjali) in naredili vse, da uspe.

Zakaj sem omenil 96% ljudi, ki ne bodo nikoli odšli? Če samo delimo dva milijona Slovencev z odseljenimi, lahko z lahkoto ugotovimo, da je v tujino s trebuhom za kruhom odšlo manj kot 1% Slovencev.

Zapomnite si princip 96/3/1. Trije odstotki predstavljajo vas, ki aktivno iščete, se odločate, poslušate nasvete, zbirate informacije. Od vas je odvisno ali boste kdaj med 1% srečnežev, ki jim je uspelo narediti ta korak.

Ni presenetljivo da 96% predstavlja vse tiste ljudi, ki jih lahko opišemo z dvema besedama. Kradljivci sanj. To so ljudje, ki bodo vedno govorili, da je selitev nemogoča, vedno bodo imeli v rokavu primer neuspeha, "Tistega veš, sorodnika od tiste, ki ga pozna soseda. Tisti je odšel in se kmalu vrnil. Težko je uspeti v tujini."
V kolikor malo razumemo psihologijo odločanja lahko hitro ugotovimo, da vsi tisti, ki na vas projecirajo svoje pomisleke, pravzaprav skozi svoje besede izražajo (zavedno ali nezavedno) svoje frustracije. Še več, gre za privzgojen vzorec, ki nam je bil vprogramiran že od prvih dni našega življenja. Vzorec 96. Zakaj sem ga označil z zeleno barvo? Zelena predstavlja barvo zavisti. Hočem da si zapomnete in vtisnete ti dve besedi v zavest, kajti le tako boste lahko z zavedanjem razmišljali izven tega okvira. Ne rečem, da so vsi ti ljudje škodoželjni. Še več, vem da niso. Večina njih se ne zaveda, da delujejo po istem principu že vse svoje življenje. Vendar ti ljudje nikoli niso bili tisti, ki bi znali korenito spremeniti svoje življenje.
Zadovoljili so se s cono udobja. Nič slabega. No, ne zame. Verjetno tudi ne za vas, ki si želite nekaj več in ki iščete odgovore.

Naredimo kratek test. Poiščite zvezek, blok, planer ali kaj podobnega (ne mobilni telefon!), kar boste vedno imeli pri roki, nosili s seboj (DA to je zelo pomembno) in vanj zapišite svoje cilje v naslednjem letu. Ta zvezek vas mora spremljati na vsakem koraku.

TAKOJ ZDAJ. Potem berite naprej.

Mura - odpuščanje, vir:Mladina

Večina od vas, je mirno brala naprej. Ste torej v tistih 3% ljudi, ki iščejo odgovore, vendar še niso pripravljeni narediti konkretnih korakov.

Nekaj vas, ki berete ta zapis je vzelo zvezek in vanj zapisalo cilje. Vi ste pripravljeni. Ne samo na odhod v tujino, marveč tudi na druge, pomembne mejnike v svojem življenju. Ste oseba dejanj.

Tudi če niste v prejšnjem koraku odšli po zvezek, vanj zapisali cilje imate (wink, wink) sedaj še vedno priložnost.

Zakaj ne mobilni telefon?

Sam sem iz generacije, ki je zrasla z mobilnimi telefoni, vendar je pred tem pisala dnevnike, pisma, ljubezenske pesmi, naloge v .... presenečenje .... zvezke.

Zapisana beseda ima dušo. Besede na papirju imajo vibracije in energijo. Sem uporabnik vseh sodobnih tehnologij, vendar se zavedam, da pri zastavljanju ciljev ne delujejo. Tehnologija sicer omogoča hiter dostop do informacij in ljudi, vendar na osebnem nivoju deluje obratnosorazmerno. Človeka odtuji od sebe. Lažen občutek pripadnosti in veljave, ki je prisoten skozi "družabna" omrežja, nas samo oddaljuje od sreče.

Pa se vrnimo k nam ... 1%.

Postavili ste si cilj, za katerega ste pripravljeni narediti vse kar je treba. Zapisali ste ga, s tem ste ga osmislili in pripeljali v zavest.

Sedaj je čas da spremenite navade, ki vam roko na srce, do sedaj niso pripeljale do sreče. Tu ne govorim o srečnih trenutkih, ki jih ima vsakdo v življenju. Govorim o trajni in neizpodbitni sreči. O načinu zadovoljnega življenja.

1. SPOZNAJTE SEBE - Večina ljudi (96/3/1) ne pozna sebe. Če želiš spremeniti "svojo srečo" potem je to predispozicija. Spoznaj sebe. Ne laži si. Bodi odkrit do sebe, kruto odkrit in si priznaj svoje pomankljivosti. Namenoma nisem zapisal napake. Zakaj? Napaka je grd izraz. Napaka je nekaj kar ima slab prizvok. Pomankljivosti so tiste, ki se jih da odpraviti. Na katerih se da delati.

Imate svoj zvezek. Zapišite vanj 5 stvari, konkretnih stvari, na katerih morate delati, da izboljšate svojo samopodobo. In ne recite, da jih ne najdete. Sam jih zase lahko v tem trenutku stresem z rokava. Mogoče boste potrebovali nekaj več časa, kot sem potreboval sprva sam, vendar ko bodo enkrat na papirju, bodo zaživele.

Ta zvezek naj vam bo v vsakodnevni opomnik na to, za kaj ste se odločili. Vsak dan, pa čeprav samo za 15 minut, se posvetite svojim ciljem. Se še spomnite? Postavili smo si cilje za naslednje leto. Sedaj bo treba na njih aktivno delati.

Meni konkretno pomaga branje knjig. Ne e-knjig, Kindle, Amazon ipd, ampak konkretno knjig iz knjižnice. Bolj obrabljena je, raje jo vzamem v roke. Taka knjiga ima vrednost saj veš, da jo je prebiralo že mnogo ljudi. Vsebina je odvisna od vaših zastavljenih ciljev. Berite. Vsak dan.


Za danes naj bo to dovolj. RES OSEBNO serija se bo nadaljevala ...

Kaj pravijo izseljenci sami

Naslov je malo zavajajoč. saj v spodaj napisanem ne gre za izražanje mnjenj že izseljenih oseb, ampak za rezultate ankete, ki je bila izvedena preko FB strani. Postavljeno je bilo nekaj osnovnih vprašanj, ki bi znale osvetliti odhod v tujino tistim, ki o njem še razmišljate. Pa poglejmo kakšni so rezultati:

Op.: do danes 12.04.2015 je na anketo odgovorilo 860 oseb, kar bi v primerjavi z uradnimi podatki predstavljalo malo več kot 6,5% odseljenih iz Slovenije.

Starost ob odhodu v tujino izgleda, da ne igra posebne vloge: manj kot 1% vprašanih je odšlo iz Slovenije pred 18 letom, 36% ljudi je v tujino odšlo med 18-25 letom, 31% med 26-30 letom, 27% med 30-40 letom ter 5% po 40 letu.

Vprašanje o spolu je pokazalo, da so ženske bolj pogumne pri odhodu v tujino, saj se je za odhod odločilo 60% žensk in 40% moških.

Večina, kar 64% ljudi ki se odloči za odhod v tujino je samskih, 27% ljudi s seboj vzame družino, 9% ljudi pa odide novim dogodivščinam naproti v družbi prijateljev.

Da igra gmotni položaj pri odločitvi za odhod v tujino precejšno vlogo, lahko izberemo iz držav za katere so se odseljeni Slovenci odločili: v UK živi 4% sodelujočih, v Nemčiji 34%, Avstriji 13%, na Nizozemskem 16%, v Belgiji 8%, na Irskem 6%, na Danskem 6%, ostalih 13% je enakomerno porazdeljenih po ostalih evropskih državah.

Pri tem gre poudariti, da tu mankajo podatki za Švico in Italijo, saj nismo uspeli dobiti nobene reference preko FB.

Delo primerno svoji izobrazbi je dobilo kar 64% odseljenih, kar lahko hitro prevedemo kot "beg možganov" ali pa rečemo, da tujina ceni znanje in ustvarja priložnosti za izobražene ljudi.

20% vprašanih je sprejelo delo, ki zahteva nižjo izobrazbo od pridobljene, 8% se jih je samozaposlilo, 8% pa je trenutno nezaposlenih in še čaka na priložnost.

Osnovni stroški življenja v tujini (stanovanje, hrana, obleka, vrtec, šola, prevoz na delo) ne predstavljajo velikega bremena, saj kar 66% vprašanih odgovarja, da za te dobrine namenijo manj kot 1/2 svojega dohodka in sicer: 4% sodelujočih porabi manj kot 25% dohodka, 20% med vprašanimi 25-35% dohodka, 42% med 36-50% dohodka. Dobra četrtina porabi za zgoraj našteto 51-70% dohodka, 8% pa več kot 70%, kar se nekako sovpada z procentom brezposelnih. Pomembno pa je, da nihče ni odgovoril, da zaslužek komaj zadošča.

Prihranki so tisti, ki nam omogočajo nekaj več, boljšo kvaliteto življenja in osnovo za bolj brezskrbno prihodnost. In Slovencem, ki so se odselili v tujino gre dobro. Le 7% odseljenih porabi ves svoj denar, 20% vprašanih prihrani desetino dohodka, 31% ljudi dve desetini (20%), 30% dohodka uspe prihraniti 22% ljudi, nekje do 40% prihrani sedem odstotko ljudi, več kot 40% dohodka pa kar 13% vprašanih.

Pred odhodom v tujino prihranki ne igrajo velike vloge, saj so tu odgovori skoraj enotni. 51% ljudi je pred odhodom imelo prihranke, 49% pa ne.

Pomoč pri odhodu ni potrebna, jo je pa večina vprašanih v takšni ali drugačni obliko dobila. 40% se je v tujino odselila brez pomoči, 28% odseljenim je pomagala družina, 10% prijatelji, 22% ljudi pa je pomoč dobilo kar v tujini.

Ali odseljeni v tujino selitev pripiročajo? Odgovor je DA. 33% ljudi selitev v tujino toplo priporoča. 32% ljudi priporoča po tehtnem razmisleku, 34% selitev priporoča, če imate zagotovljeno službo, seveda pa je tu tudi 1% tistih, ki je ne priporočajo.

Statistika ni vse je pa dober pokazatelj situacije in zadovoljstva odseljenih.

Obstajajo se drugi, socio-psihološki vidiki odhoda v tujino, te pa bomo obdelali v enem od prihodnjih prispevkov.

Vabim, da spremljate FB stran, pritisnete spodaj +1 oz. spremljate Janeza.

Tujina - Kako je živeti z minimalno plačo?

Vsak Slovenec, ki mu je v Sloveniji ponujena minimalna plača, kar zastriže z ušesi: "Ne za minimalca pa že ne bom delal!"

Trenutnih 793,73 EUR bruto (cca. 604 EUR neto) resda ni veliko za osemurno delo, zato se marsikdo odloči, da bo poiskusil svojo srečo z delom na črno, kar pa zahteva precejšno mero iznajdljivosti, požrtvovanja in nemalokrat nepotrebnih skrbi.

Tu je drugače. Podal bom podatke za Nemčijo, iz osebnih izkušenj, vendar lahko iste podatke najdete na spletu za katero koli "urejeno" evropsko drćavo, kamor vas vleče.

Trenutna minimalna bruto postavka v Nemčiji je 8,50 EUR, kar za mesečnih 176 delovnih ur znese 1.496,00 EUR bruto (cca. 1.090,00 EUR neto). Se pravi, glede na slovenske razmere, skoraj 90% višja.

Toda Nemčija je dražja! ..... Je res?

Ponovno izpostavljam, da predstavljam primer, kako je živeti v tujini z minimalno plačo.

Kratka raziskava na internetu mi je omogočila konkretno primerjavo Nemčija/Slovenija. 

Osebek je v starostni skupini 25-30 let, samski, zato spada v Nemčiji v t.i. Steuerklase I. (se pravi je visoko obdavčen), ima stanovanje 30m2 in se v službo vozi s kolesom. Iskani zneski so slovensko in nemško varčni.

Slovenija: plača 604 EUR - stanovanje (270 EUR + stroški) - hrana (Lidl 150 EUR) = 184 EUR - stroški stanovanja

Nemčija: plača 1.090 EUR - stanovanje (230 EUR + stroški) - hrana (Lidl 150EUR) = 710 EUR - stroški stanovanja

Seveda, so možna odstopanja pri najemu stanovanja ter stroških, ampak tudi če zaokrožimo na slovenskem izračunu 50 EUR navzdol in na nemškem 50 EUR navzgor, je razlika še vedno več kot očitna.

Cene hrane, pijače in oblačil so primerljive s slovenskimi. Tu je še obvezni RTV prispevek (ja tudi Nemčija ga ima v višini 18 EUR), komunalni prispevki itn, tako da lahko zneske še malo znižamo.

Sprva sem hotel narediti konkretno primerjavo košarice izdelkov, vendar že samo primerjava cen v isti trgovski veriji v Sloveniji in Nemčiji pokaže, da bistvene razlike ni.

Bistvo primerjave je v tem, da Slovenec z minimalno plačo životari. Nemcu vsak mesec ostane 500 EUR. Pri minimalni plači.

Toda zakaj povprečni Slovenec še vedno vztraja v tem sužnjelastniškem razmerju? Zakaj se bojimo prestopiti meje države, ki za nas ne naredi nič? 

V preteklosti bi znalo biti, da nočemo biti daleč od svojih bližnjih, pravi odgovor. Toda dandanes, z vso to tehnologijo in nizkocenovnimi prevozniki, vse te teorije padejo v vodo.

Je v slovenskih glavah res tako globoko zakoreninjena vdanost v usodo, da smo postali otopeli? Smo res le bleda senca naroda, ki je nekoč preko kmečkih puntov dosegel spoštovanje?

Pa da ne zaidem preveč s teme ... Življenje v tujini je lažje, bolj brezskrbno in kvalitetnejše. V letu 2014 je bilo iz Slovenije uradno odseljenih več kot 13 tisoč oseb. Moje mnenje je, da je v realnosti ta številka še veliko večja. In prav je tako. Dokler se razmere v Sloveniji ne uredijo (beri korenito spremenijo), želim vsakemu izmed vas, da bi našel pogum in prestopil meje Slovenije v boljši svet.

Veliko je vprašanj, ki se pojavljajo pred odhodom. Kje bom živel? Kako naj najdem službo? Kaj pa stanovanje? Bom imel koga na katerega se lahko obrnem?

Odgovor je: Brez skrbi.

Ne boste prvi in ne edini, ki se je doselil iz Slovenije in presenečeni boste, koliko ljudi se združuje z namenom pomagati. Srečno!

Pay it forward | Pomagaj naprej - koncept, ki bi moral živeti večno

"Življenjskega uspeha ne merimo z dolgostjo življenja, premoženjem, častmi in vplivnostjo. Ljudje, ki so na poti k blaginji zdravega življenja, ga merijo s služenjem, s tem, kaj lahko ponudijo drugim." Greg Anderson

Z zadnjim prispevkom, sem že v naprej vedel, da bom dregnil v osje gnezdo. Poznam namreč slovensko miselnost, prepričanost v prav in neomajno voljo do prepirljivosti. Te lastnosti so nam kot pravim Slovencem nedvomno v krvi.

Vse lepo in prav, večina odzivov je bila pozitivna, nekateri pa pač ne morejo iz svoje kože in bodo od tega prispevka lahko živeli in hranili svoj prav vsaj še naslednji teden.

Poanta je bila popolnoma drugačna. 

V naslovu omenjeni koncept "Pay It Forward" (za te namene ga prevajam v "Pomagaj naprej") je tako preprost in enostaven, pa vseeno ga nekateri ne doumejo. Življenje je dar. Ni nekaj samoumevnega. Podarjen nam je bil čas, ko lahko v polnosti izkusimo življenje in upam dojamemo bistvo našega obstoja.

Moj ded mi je štirinajst dni pred svojo smrtjo dejal: "V življenju sta pomembni dve stvari: koliko ljudi si osrečil in koliko dobrega si izkusil." Že takrat sem vedel, da ima prav. Danes sem v to trdno prepričan. 

Tolikokrat slišimo, da materialne stvari, pehanje za dobro službo, priznanjem in uspehom, ne prinesejo sreče, pa vendar 99% ljudi dela isto iz dneva v dan. Hodijo v službo ki jo sovražijo, se družijo z ljudmi, katerih priznanje iščejo ter stremijo k uspehu za katerega upajo, da jim bo prinesel veljavo.

Danes že cel večer gledam, berem in raziskujem dejanja ljudi, ki brez vsakega skritega namena pomagajo drugim, manj srečnim, na poti k boljšemu jutri. Teh zgodb je veliko, toda še vedno premalo.

V dandanašnji dobi je toliko lažje pomagati. Nekateri celo s pomočjo drugim zaslužijo. Nič narobe, če je oseba pripravljena plačati za storitev, informacijo ali uslugo.

Internet je dandanes idealna platforma za iskanje informacij, vendar se nemalokrat pozablja da smo mi tisti, ki kreiramo vsebino, ki se pojavlja na interentu. Veliko informacij izostane iz interneta, saj ostanejo v naših zapiskih, glavah in mislih. Vsega na internet ne moremo prenesti. In tu pride v veljavo človeški faktor. 

Hvala bogu! Nismo še popolnoma odtujeni od sočloveka, še poznamo sočutje, človeškost in pravičnost.

V kolikor ste v zadnjem stavku začutili dobršno mero sarkazma, verjetno niste edini. ZAKAJ pozabljamo te plati življenja? Je res lažje biti za ekranom, v popolni ali delni anonimnosti ter delati vse kar se nam zahoče?

V kolikor vas nekdo prosi za pomoč, postavi vprašanje, se obrne na vas ... pomagajte. Stane vas nekaj vašega časa, vendar zaradi tega ne boste nič na slabšem. Kvečjemu se boste počutili boljše, ker ste naredili nekaj dobrega.

Predlagam da se seznanite s konceptom "Pomagaj naprej". V kratkem, gre za enostavno idejo, kjer pomagaš trem ljudem, ko je za to prilika in jih v zameno prosiš, da tudi sami pomagajo trem osebam naprej. Dobrota dana na ta način, se eksponentno veča z vsakim dobrim delom in posledično je svet kmalu boljši.

Utopično? Sploh ne. Poizkusite in presenečeni boste.

Slovenceljni ... sovraštvo, zaplankanost in fovšija ... tudi v tujini

Ta prispevek sem se odločil napisati, ko sem v eni od FB skupin, v katere se združujemo Slovenci po svetu, spet zasledil te lepe slovenske vrednote.

Skupina je velika, vendar ni omembe vredna, saj sem odkar jo spremljam, zasledil že veliko podobnih reakcij in komentarjev proti prispevkom, s strani članov in administratorjev.

V konkretnem primeru, gospa ki izgubi na sodišču hčerko, jo ugrabi, odpelje, mož pa jo najde in odpelje nazaj v ZDA.

Znana oz. neznana situacija, ozadja tako ali tako ne poznamo, vendar to ni preprečilo puritanskih komentarjev, žaljivih opazk in neumnih odgovorov:

Sasha London ni v USA... FYI. Pise v clankih, da je oce otroka ze odpeljal v ZDA (in ne "ugrabil", ker je slo vse po uradni poti...). Zdaj v koliko je to bilo "pravicno" itd. je pac stvar interpretacije...

Maja Tole je za zbrisat, admin. Sicer se pa reče - hčer. Odpeljal je svojo hčer. Da se Londončani zaveste, da se vam ni treba ukvarjati s slovensko slovnico na otoku.

Nadalje se debata razvname, komentarji padajo, takšni in drugačni, vse pa lepo kaže na slovensko zavest, sočutje, razumevanje in pravičnost.

Mar ne? 

Seveda ne. V tej skupini sem že nekolikokrat zasledil večvrednost, puritanstvo, sovraštvo do nepoznanega. 

Znano?

Velika večina ljudi, ki so se odselili iz Slovenije iz takšnih in drugačnih razlogov, vse te lastnosti obsoja in jih navaja kot ene izmed glavnih razlogov za odhod iz Slovenije. Pa vseeno te iste lastnosti srečujem v komentarjih, debatah, pogovorih na vsakem koraku. 

"Da bi sosedu krava crknila, tud če je sam nimam.", "Slovenec si prvo postavi ograjo, nato hišo." itn. je na žalost kruta resnica slovenskega vsakdana.

Takšna miselnost mogoče (ta mogoče postavljam pod velik vprašaj) lahko deluje v Sloveniji, kjer je že pregovorno vsak z vsakim sprt, vendar je ena najslabših lastnosti, ki jih lahko poneseš v svet.

Prvo kar boste v tujini občutili je to, da Slovenci nimamo velikih in močnih skupnosti, zato se moramo povezovati, družiti in sodelovati z ostalimi izseljenskimi organizacijami. To pa pomeni pripravljenost sprejeti drugačnost, raznovrstnost in multikulturnost.

Velika večina t.i. "expatov" se tega zaveda in iz tega črpa svojo energijo in motivacijo. Slovenci na žalost ne. Naša fovšija je tako globoko zakoreninjena v našo zavest, da vedno iščemo potrditev o večvrednosti napram drugim. Kaj hitro pozabimo, da smo bili sami nekoč v isti situaciji, potrebovali pomoč, nasvet in podporo.

Sam bi brez pomoči prijateljice iz Bolgarije precej težje začel svojo pot v tujini. Vzela si je čas zame, šla z menoj na inštitucije, mi razkazala mesto, dala par nasvetov, predvsem pa mi je še vedno na voljo kadarkoli jo potrebujem. Brez skritih namenov.

Res je da sem precej samostojem in ne potrebijem veliko pomoči, ampak lepo je vedeti, da imaš pomoč na dosegu roke.

Pa se vrnimo k FB skupini, ki sem jo omenil prej. Spodnji komentar kaže kako zelo je povprečen Slovenec zafrustriran:

Bojan 90% takih zgodb pride na facebook s popolnoma drugim namenom, kot pa govori sama zgodba in 90% sploh ni resničnih. Seveda, bolj ko je žalostna zgodba, več jih bo delilo. To je pa edino, kar je ponavadi v interesu tistih, ki jo objavijo. Enkrat otrok, pol kužek, pa mucek, pa vse ostalo. Aja, pa Bill Gates bo dal dolar za vsak lajk. Pol pa seveda 10miljinov ljudi klikne in se vse uredi. A res mislite, da bo to kaj pomagalo, al pa zbiranje laikov za to, da se živali ne bo več pobijalo, pa zato, da bo facebook dal denar za eno operacijo ubogega otroka...... Ja, veliko zgodb je žalostnih in če človek hoče pomagat, pol bo tudi kaj naredil, da bo pomagal tistim ki pomoč res rabijo, ne pa kliknil en like na facebooku, al pa delil zgodbico.

Pred časom sem zasledil prispevek ene članice, ki je prosila za pomoč pri iskanju službe. Komentarjev je bilo več sto, od tega da ta stran ni namenjena iskalcem zaposlitve, do tega da so vložili preveč truda v dokumente, da naj jih prej pregleda, do tega da njen LinkedIn profil ni konsistenten in je za državo popolnoma neprimeren ... Nikjer pa nisem zasledil kako in kaj naj naredi da ji bo uspelo.

Nekaj dni kasneje sem videl, da gospodična ni več članica skupine. Vsi vemo zakaj.

Sprašujem se, zakaj vsi tisti ki jim že uspe v tujini, tako hitro pozabijo, da so bili nekoč sami na isti poti, se ubadali z istimi težavami in iskali iste odgovore. Smo v svojih dušah res tako majhni, tako zagrenjeni in zafrustrirani, da bi sami ubili sosedu kravo, če bi bilo treba?

Prosim vas, če se že odpravljate v tujino, ne nosite zaplankanosti, fovšije in sovraštva s seboj. V malho dajte dobro voljo, odprto srce in prijaznost. Oprite si jo na ramo in ne pozabite, da se njena vsebina množi takrat, ko se jo deli.